1. |
Kjer je toplo
04:03
|
|||
Spet čakaš občutek, da je res, kar se zdi,
moraš nujno domov po vse drobne stvari.
Spet čakaš trenutek, ko zagledaš oči,
moraš zliti se vanje, v tolmune noči.
In želim si, da grem tja, kjer je toplo,
in želim si, da grem tja, kjer je svetlo.
Pridi v moje vesolje, med planete strasti,
med planete ljubezni in med svetle luči,
kot zeleno poletje. Kot srebrno nebo.
Jaz ne vem, ti ne veš, on ne ve, mi ne vemo,
nimamo več nič, razen srca.
Vse se menja, živi - in vse stoji kot stara ura.
Sprejeti to, ujeti to, razumeti to, da želim si,
da grem tja, kjer je toplo ... in želim si,
da grem tja, kjer je svetlo.
|
||||
2. |
||||
Tih je vrt in mesec strt v slanem kropu.
Lahka ležim, suklja se dim, gor proti stropu
(daleč tam čez otožen vlak razreže mrak).
Na pol sedim in spet mižim, misli v galopu ...
Se ti raztopim v oči
in se zlijem iz dlani,
dol na suha žejna tla.
Kako te ljubim še,
brez sramu in brez strahu,
Kako te ljubim še,
Kadar koli, kakor koli.
Končno si tu in jaz zaspim v tvojem trebuhu.
Veš, da izginja vse, kar je.
|
||||
3. |
Kadar sva sama
04:46
|
|||
Kadar sva sama, se jokam in smejim,
kadar sva sama, utripam in dišim.
Zdaj, ko sem s tabo spet in svet je lep in
lahek in obrnjen naokrog, vse je lažje
tisočkrat in tisočkrat vem, da je prav tako.
Kadar sva sama, te gledam in molčim,
in ko sva z nama, preprosto si želim,
da bi želela si še bolj, čeprav želeti si še
bolj se res ne da, da bi ti dala vse in več
kot vse in tisto malo, kar sem jaz.
Preden stečem spet stran, v lasten svet, daj,
daj, poljubi me, ne ustavljaj se ...
Saj veš, da blodim po poteh, kjer ni nikogar,
kjer je mrzlo in temno ... Saj veš, da vsak
je vedno sam - in kdor prizna si, da je sam,
ta ni več sam.
Kadar sva sama, odpiram okna na stežaj.
|
||||
4. |
Ledena
04:39
|
|||
Le kako lahko,
le kako lahko
puščaš me tako ledeno?
Daj, povej zakaj,
daj, povej zakaj
me imaš rad tako vodeno?
Pišeš po meni z nevidnimi črkami
in moliš in prosiš, pa nič ne dobiš.
Le kako lahko,
le kako lahko
puščaš me tako ledeno?
Pridi, greva čim dalj stran od naju,
na konec sveta, stran od vsega ...
Ne morem brez sebe in ne morem brez tebe,
jaz sužnja razuma, ti suženj teles ...
Kakor koli že,
kakor koli že;
sem čisto majhna in sebična.
Šele zdaj to vem,
šele zdaj to vem:
sem največ in hkrati nična.
Splet dolgočasja in bega realnosti,
iskanja resnice, ljubezni pa ni in ni.
Kakor koli že,
kakor koli že ...
Puščaš me tako ledeno.
|
||||
5. |
Imaosan prekrasansan
03:19
|
|||
Imaosan prekrasansan, plula sva v varen
pristan, midva, mlada, lepa ...
Sladko kot marcipan, danes najslajši je dan,
midva se ljubiva, ljubiva!
Pod kostanji, na ulicah,
po travnikih in na križiščih ...
Vse postaja najino in čisto,
vse bova umila, boš videla ...
Midva se ljubiva, ljubiva!
Imaosan prekrasansan, danes še slajši je dan,
midva, sama, lepa ...
Nekoč bova legala spat, ljubila in grizla za
vrat, midva, mlada, lepa, midva se ljubiva,
ljubiva!
Midva, sama, lepa,
midva se ljubiva, ljubiva!
|
||||
6. |
Najini gozdovi
06:42
|
|||
Temni so gozdovi v prsih najinih teles.
Temni so robovi oblakov nad krošnjami dreves.
Bežiš pred težo lastnih sanj,
bežiš pred ritmom vprašanj,
bežiš pred lenim časom, ki stoji.
Hitre in deroče so reke najinih očes.
Ostri in ošiljeni gibi najinih ušes.
Igraš se s težo lastnih sanj,
igraš se s težo vprašanj,
igraš se z lenim časom, ki stoji.
Ne glej nazaj, ne glej naprej,
zapri oči in se nasmej,
razširi krila in odštej ...
(7, 6, 5, 4, 3, 2, 1)
Divje in surove živali najih želja.
Bistri in žareči kristali najinih solza.
Klečiš pod težo lastnih sanj,
klečiš v ritmu vprašanj,
klečiš pred lenim časom, ki stoji.
|
||||
7. |
Black Buda
04:57
|
|||
Svet poln vonjev, barv in oblik
in tisočev televezijskih slik
In jaz vztrajam tu kot divji kip,
prignan, privezan na vsakdanji hip.
In tisto, kar bledi.
Vse se spremeni, black buda,
bodi brez skrbi.
Vse se prelevi, black buda!
Miljon jezikov in milijon ljudi,
milijon obrazov in milijon stvari;
kljub temu – jaz sem tam in tukaj ti,
vmes pa mrtve čustvene smeti.
In tisto, kar molči.
Poljubim te na čelo in me ni,
odidem naglo, da se ti zvrti,
moj tek, moj lok in moja gosta kri
in dolga nova senca, ki beži.
In tisto, kar trpi.
N'Toko:
Črni buda je razlog brez upora, divji kip v svetu iz Lego
kock, dvigne roko, ustavi čas kot dirigent, samozavesten
kot Predin na dan Evrope, posnifa bele črte na avtocesti,
pritiska črne tipke na klavirju, bedak se klati, pametni potuje.
Črni buda ostaja nepodkupljiv, je nedotakljiv, kot so ljudje
v izložbah, njegov bicikel še nikoli ni bil ukraden in ko pride
konec tega sveta ga ne bo zraven, on je hitrejši in boljši od nas
v vseh pogledih, njegova ročna ura vedno kaže pet do sedmih,
spi na stopnicah, razgled na igrišče.
Vse tete mu govorijo, da ga v hlačah nič ni, on sam pri sebi ve,
da ima debele kosti, ker je srečen kot črn maček, lačen in bos,
med tem ko mama doma obrača Matrinovo gos,
vse, kar ve, je to, da ve on čisto vse,
vsaka poteza in kretnnja je umetnost, moj tek, moj lok,
moja gosta kri, dolga nova senca, ki beži ... Black Buda!
|
||||
8. |
Vagus
01:02
|
|||
9. |
Maj
03:33
|
|||
Danes je ta maj,
dolg in temen maj,
v sebi skriva vse, od klicaj do vprašaj,
zavrten nazaj.
Vse sem bil, razen prejšnji jaz – dobil sem
tisoč obrazov: terorist, oče, lažnivec, pesnik,
najstnik, menih, učitelj, kuhar, maser, lakaj,
omahljivec, mumija, razbito ogledalo, sovrstnik,
rabelj, fukač, hribolazec, amater, starejši brat!
Danes je ta maj.
Dolg in temen maj.
|
||||
10. |
Nimam več
04:27
|
|||
Ravna je gladina morja,
mirna kot moje srce.
Mirne vrane so in polja,
mirni kot moje srce.
Ko poveš vse, ko odgrneš vse,
spet si mrk in sam in odletiš stran.
Ko izgine vse, ko odmisliš vse,
vzide spet nov dan in se zbudiš sam.
Lahen vetrič in ciprese,
vrelo sonce in nebo.
Mehke kapljice na koži,
daljne ladje, ki gredo.
Ravna je gladina morja,
mirna kot moje srce.
|
||||
11. |
New York - Pariz
07:18
|
|||
Stopi sem in objemi me,
steci sem in objemi me, nikoli ne ...
ne izpusti me iz teh tvojih rok!
In poljubi me, spet se sklene najin krog!
Stopi sem in objemi me,
Zlomi me in razgrni se, nikoli ne ...
ne iztrgaj se iz teh mojih rok!
In poljubi me, spet naj se sklene najin krog!
Te dežele samotne so.
In te maske minljive so.
Nad Parizom visi nebo.
In pod mostom stoji nekdo.
|
||||
12. |
Špelina pesem
03:27
|
|||
13. |
Spet je večer
04:54
|
|||
Spet je večer in jaz in ti,
pod zvezdami, pod jasnim nebom.
Spet sva oba zaljubljena,
obljubljena zvezdogledom.
In zreva v noč objeta in pravljična
in prst se s prstom spleta,
dvoje src teče za naju ...
Spet je večer in so sledi
med lučkami na daljnem begu.
Z njimi midva, zaljubljena,
obljubljena zvezdogledom.
|
||||
14. |
Pacheka Buda
05:08
|
Severa Gjurin Ljubljana, Slovenia
Severa Gjurin is a European solo artist, a singer, musician and visual artist. She's working and living in Slovenia.
Streaming and Download help
Severa Gjurin recommends:
If you like Olivija - Kjer je toplo (ALBUM), you may also like:
Bandcamp Daily your guide to the world of Bandcamp